Kdor zares ljubi, zna računati!
»Kdor ljubi je rešen!« razmišlja marsikdo. Tako naj bi bilo, a kovid nas je postavil na realna tla in marsikateri zakon je razpadel. Prisiljeni smo bili biti na razdalji drug od drugega in posledica je bila, da so se mnogi počutili kot tujci, ki imajo sicer streho nad glavo, a nimajo doma. In vendar je večina, ki se ni sprijaznila z oddaljenostjo, ampak je naredila vse, da bi si bili čim bolj blizu, preživela. Iz težke, marsikdaj nemogoče situacije, so potegnili pozitivne zaključke in svojo ljubezen poglobili. Kaj nam je pomagalo, da smo preživeli? O tem nam zelo zgovorno govori današnji praznik Svete Trojice.
V času kovida so nekateri videli le sebe, svoje interese, svoje strahove, svojo prihodnost, svojo komodnost, skratka samo enega, sebe. Ljubili so le sebe in nikogar drugega. To ni odkritje 21. stoletja. Že v grški mitologijo poznamo primere, kako so bogovi bili zaljubljeni vase. Zevs in boginja Metida (modrost) sta bila mitološki par in Zevs je iz strahu pred prerokbo, da ga bo sin prekosil, nosečo Metido požrl. Kdor ljubi samo enega, sebe, je podoben Zevsu in se trudi, da bi drugega uničil. Druge vidi samo kot sredstvo, kot izdelek, ki si ga lahko privošči in tako poveliča samega sebe.
Poslušal sem kak zakonski par, ki je pripovedoval, da ni dovolj, da sta skupaj in se s tem imata zares rada. Ko zakonska ljubezen postane sterilna, ko so drugi izključeni, ta ljubezen hitro ugasne. To se pogosto zgodi zakoncema, ki nočeta imeti otrok. Pes ali mačka kot hišna ljubljenčka ne moreta nadomestiti otroka, ki je sad ljubezni. Kjer sta zakonca sama, se stalno ponavlja vprašanje: »Me imaš res rad/a?«
O takšni sterilni ljubezni nam lepo govori svetopisemska zgodba o Abrahamu in Sari. Ko sta zaprta v svojem šotore, se prepuščata iluzornemu prepričanju, da zanju ni rešitve. Ob napovedi treh tujcev, da bo rodila sina, se je Sara zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem že vsa uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.« Sara je z Abrahamom živela v prepričanju, da ne bosta dobila otroka, dokler ju Bog ne premakne in ustvari možnost, da se obljuba o moškem prvorojencu lahko uresniči. Bog postane tisti drugi, ki ju premakne iz njune osamljenosti, ko z nepričakovanimi tremi gosti prekine njuno zaverovanost vase, ki je bila brez prave prihodnosti.
Kdor zares ljubi brez nekih pogojev, se zaveda, da je ljubezen samo tam, kjer je preobilje in zapravljanje iz pravih razlogov. Takšna je ljubezen Svete Trojice. Ljubezen med Očetom in Sinom ni zaprta znotraj odnosov, temveč se sprosti v objem in se razdaja vsem, ki jo potrebujejo. Sad te ljubezni je Sveti Duh, ki si je našel prostor v vsakem človeku. Zato je apostol Pavel bil trdno prepričan, da je naše telo »svetišče Svetega Duha«.
V Jezusu se je ta ljubezen uresničila na tak način, da je na križu šel do konca, da je za nas prelil svojo kri, ne da bi pomislil, če smo si to zaslužili. Tisti, ki samo računajo, koliko bodo s svojo ljubeznijo prejeli, tega Jezusovega dejanja ne razumejo. Božja ljubezen je neskončna, zato je ne moremo popolnoma zaobjeti s svojim pojmovanjem.
- maja 2013 je papež Frančišek pred molitvijo angelovega češčenja o Sveti Trojici povedal: “Presveta Trojica ni proizvod človeškega umovanja; je obličje, s katerim se je razodel sam Bog, ne z višine katedre, marveč tako, da hodi s človeštvom. Prav Jezus je razodel Očeta in obljubil Svetega Duha. Bog je hodil z ljudstvom v zgodovini izraelskega ljudstva in Jezus je vedno hodil z nami in nam obljubil Svetega Duha, ki je ogenj, nas uči vsega, česar ne vemo, ki nas vodi od znotraj, nam daje dobre misli in navdihe.”
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija