Pretekli projekti

Od leta ????? smo razvili in izvedli že številne projekte na področju dela z mladimi, preventive ter krepitve duševnega zdravja.

Skozi dolgoletno prakso smo oblikovali programe, ki mladostnikom pomagajo pri soočanju z razvojnimi izzivi, spodbujajo odgovorno odločanje ter krepijo socialne veščine in občutek pripadnosti skupnosti.

Več o nas

Trening komunikacije in reševanja konfliktov

Besedila prosim preberite in jih naredite berljiveše. Odebelite ključne besede, besedilo razdelite v podnaslove.

Cilj programa je bil pridobivanje znanja in veščin za učinkovito komuniciranje in reševanje konfliktov. To je vključevalo pridobivanje znanja različnih komunikacijskih modelov in teorij, zlasti pa teoretičnih konceptov, ki temeljijo na modelu Tomasa Gordona ter modelu, ki izhaja
iz transakcijske analize. Program je bil namenjen izvajalcem programov primarne socialne preventive.

Teoretično ozadje:

Komunikacija predstavlja edino orodje, ki ga imamo pri svojem delu z uporabniki za neposredno delovanje. Komunikacija kot proces, ki je v jedru vzpostavljanja, ohranjanja in razvijanja medčloveških odnosov, je izjemno pomembna ne le za profesionalno delovanje strokovnjakov na področju socialne preventive, temveč je enako pomembna tudi za osebnostno rast in razvoj vsakega posameznika, posebno pa za tiste, ki neposredno delamo z ljudmi.

Razumevanje tega procesa, razvoj spoznanj o zakonitostih tega procesa ter razvijanje lastnih veščin za uspešno in učinkovito sodelovanje v tem procesu in za upravljanje s tem procesom je ena temeljnih (če ne najpomembnejših) nalog vsakega, ki želi kot strokovni delavec ali sodelavec delovati na področju socialne preventive.

Komunikologija kot znanstvena disciplina, ki se ukvarja z raziskovanjem tega področja in ki združuje dosežke različnih znanstvenih disciplin, ki neposredno ali posredno raziskujejo komunikacijo (posebej človeško), pozna vrsto različnih modelov in teoretičnih konceptov, s katerimi se vrsta
različnih avtorjev poskuša prebiti do resničnih zakonitosti in pravil, ki regulirajo komunikacijo med ljudmi.

Žal dokončnih resnic še vedno ni. Ne glede na to pa obstajajo modeli in koncepti, ki so se v teoriji in dosedanji praksi izkazali kot bolj ali manj uporabni iz zornega kota dela, ki ga opravljamo. Ključnega pomena je Gordonova teorija komunikacije, razmeroma preprost in enostaven model, ki v svojem uporabnem delu predstavlja izredno učinkovito sredstvo, kot orodje za upravljanje s procesom komunikacije. Čeprav ima tudi sam določene omejitve, zlasti v kontekstu kurative na področju socialnega varstva, delno tudi na področju svetovalnega dela, se je v okviru primarne preventive izkazal kot zelo uporaben in učinkovit.

Pričujoči program izhaja iz večletnih izkušenj avtorja izobraževanja, ki je obstoječi osnovni model nadgradil ne le s svojimi refleksijami dosedanjega delovanja, temveč tudi z znanjem izdrugih modelov in konceptov, pri čemer pomembno mesto zavzema teorija transakcijske analize (kanali sporočanja, kongruenca, feedback, discount). Avtor je omenjene koncepte in modele nadgradil tudi v smeri uporabe le-teh v delu z nesocializiranimi klienti.

Izvajalec programa je bil g. Borut Kožuh, prof. soc. ped.

Program je bil izvajan v času od 7.11.2003 do 19.12.2003 v prostorih stavbe, v kateri se nahaja tudi sedež društva, udeležilo se ga je 26 udeležencev.

Velika večina udeležencev je ocenila, da so znanje in izkušnje, ki so jih pridobili v programu, koristni in potrebni za njihovo delo na področju socialne preventive. Iz odgovorov je bilo razvidno, da so bila konkretna znanja in veščine, ki so jih skozi izpopolnjevanje v okviru
našega programa pridobili, tista, pri katerih so zaznavali nezadostno kompetentnost.

Hospitalizirani otroci in mladostniki

Program je nastal kot plod potrebe po varovanju duševnega zdravja hospitaliziranih otrok in mladostnikov. Zaradi daljše hospitalizacije ali dejanske invalidnosti je namreč njihovo duševno zdravje resno ogroženo. Brez sistematskega in strokovno utemeljenega preventivnega dela z njimi obstaja velika možnost, da večji del te populacije ne najde ustreznega izhoda iz stiske, v kateri se nahaja.

S programom smo želeli pomagati posamezniku in skupinam, da čimbolj uspešno razrešujejo probleme in težave, ki nastajajo kot plod njihovega fizičnega zdravstvenega stanja in daljšega obdobja hospitalizacije (socialne deprivacije).

Temeljna predpostavka, na kateri je slonela praktična strategija projekta, je pomoč otrokom in mladostnikom, da pomagajo sami sebi.

Praktična strategija je bila usmerjena k zainteresiranim posameznikom in jim nudila pomoč v smislu:
– Sprejemanje bolezni kot izziv in priložnost za nadaljnjo rast in razvoj ter razvijanje novih oblik prilagajanja na novo nastalo situacijo (kronična bolezen, hendikepiranost) in vedenjskih in miselnih vzorcev, ki so v prid zdravju in progresivnemu razvoju.
– Krepitve osebnosti in notranjih moči posameznika za uspešno obvladovanje krize, v kateri se nahaja.
– Zmanjševanje škodljivih posledic hospitalizacije.
– Pomoč pri obvladovanju stiske ter socialne izključenosti, ki nastane zaradi dolgotrajne hospitalizacije.
– Preprečevanje formiranja negativne samopodobe ter duševnemu zdravju škodljivih stanj (dolgoročna depresija, obupanost, suicidalne misli).
– Postopnega učenja številnih življenjskih veščin (na področju komunikacije, vzpostavljanja, razvijanja in ohranjanja medosebnih odnosov, učenja, soočanja in reševanja življenjskih težav, ipd.), ki bi mu bile v pomoč v procesu obvladovanja svojih stisk.
– Čim prejšnje kakovostne vključitve otrok in mladostnikov v vsakdanje življenjske tokove po končanem obdobju hospitalizacije.

Projekt je bil zasnovan za mladostnike od 10. do 21. leta starosti, ki so bili hospitalizirani zaradi kroničnih bolezni, nesreč ali drugih poškodb.
V šolskih letih: 2007/08, 2008/09, 2009/10 ter 2012/13 smo program uspešno izvajala na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Zainteresirane skupine (otrok, mladostnikov, medicinskih sester) so se tedensko srečevale na Pediatrični kliniki s parom prostovoljcev. Teme srečanj so
bile: spoznavanje, samopodoba, komunikacija, vrednote, strah, prijateljstvo, sreča, kreativne delavnice, itn.
Neposredni izvajalci programa so bili prostovoljci, študenti in študentke Univerze v Ljubljani, ki so prej opravili ustrezno usposabljanje. Osnovni način dela z uporabniki je bilo skupinsko delo, temelječe na principih samopomoči skupin.

Rastimo skupaj s svojimi otroki

Projekt promocije in varovanja duševnega zdravja Rastimo skupaj s svojimi otroki je bil namenjen staršem mladostnikov (učencev sedmih in osmih razredov osnovne šole), ki so se bili po predstavitvi programa pripravljeni prostovoljno vključiti v program, ki je potekal na šoli.

Osnovni namen programa

Osnovni namen programa je bil:

Ozaveščanje in usposabljanje staršev ter ustvarjanje pogojev za kakovostno in zdravo družinsko življenje.
Vzpodbujanje in krepitev starševske vloge, zlasti pri razreševanju problemov in konfliktov, ki so posledica razvojne krize adolescence in z njimi pogojenih sprememb v družini.
Vzpodbujanje rasti kvalitete družinskega življenja.

Cilji programa:

Neposredni cilji programa so bili zastavljeni na dveh nivojih, in sicer na informativnem in izkustvenem nivoju. Oba nivoja sta zajemala naslednja področja: komunikacija; konflikti in njihovo razreševanje; vrednote in vrednostni sistemi; norme in postavljanje pravil; odnosi v
družini (starševstvo in partnerstvo); odraščanje in spremembe, ki jih le-to prinaša staršem, otroku – mladostniku ter sorojencem; kvalitetno preživljanje prostega časa.

Program se je izvajal v 90-ih letih. Na zadnje je bil realiziran leta 2000 v petih skupinah staršev in sicer v Mariboru, Izoli ter na Ptuju. V tem letu je bilo v program vključenih približno 63 staršev. Odziv staršev na program je bil zadovoljiv, čeprav bi si želeli, da bi bil večji. So pa tisti starši, ki so se programa udeležili izrazili veliko zadovoljstvo zaradi udeležbe v programu. Posebna plat koristi za posameznike, udeležence našega programa, je bila izmenjava izkušenj glede problemov in težav, ki so jih imeli kot starši pri soočanju in obvladovanju težav in problemov, ki so bili posledica adolescence njihovih otrok. To ni bila le psihološka razbremenitev (kar je samo po sebi zelo pozitivno), temveč tudi socialno učenje oz. pridobivanje palete različnih modelov in vzorcev reagiranja pri soočanju s tovrstnimi
težavami. Posledično je to odpiralo nove možnosti osebnega razvoja staršev, enako, kot tudi razvoja družine v celoti.

Verjamemo, da z doseganjem ciljev, ki smo jih z našim programom zastavili, lahko prispevamo k zmanjševanju konfliktov znotraj družin, oz. k ustreznejšemu reševanju le-teh, kar bo posledično vplivalo na duševno in splošno zdravstveno stanje družinskih članov ter
njihovo tesnejšo in bolj kakovostno medsebojno povezanost. Krepitev te primarne socialne mreže ima pomembne posledice, ne le na kakovost odraščanja posameznega adolescenta, temveč tudi na partnerske odnose staršev, kar je garancija stabilnih družinskih odnosov.
Zdravje se kot vrednota vgrajuje v temeljne principe lastne identitete staršev in na ta način postaja vodilo vsakdanjega življenja.
Vsekakor menimo, da so tovrstni programi koristni in nujni ter da smo s tovrstnim programom zapolnili veliko vrzel v našem prostoru v določenem času.

Prizadevamo si, da v prihodnosti ponovno realiziramo tak ali podoben program za starše mladostnikov.

Poletni tabori

Na Društvu za preventivno delo se je ideja o taboru začela uresničevati že v šolskem letu 1992/93 s prvim taborom v Mozirju. Pobude za tabor so prišle iz različnih koncev Slovenije, kjer so se izvajale »Mladinske delavnice« (v nadaljevanju MD), kot potreba udeležencev,

učencev 7. in 8. razredov, ki so obiskovali MD v OŠ, z željo preživeti skupaj tudi počitnice.

Tabor je bil tako ena izmed možnosti. In ko se je razmišljalo o taboru, se je razmišljalo o šotorih. To je pripeljalo do sodelovanja s Fakulteto za šport, kjer je Društvo najelo šotore oz.
urejen tabor. Glede bivanja je bil prvi tabor zelo podoben taborniškemu načinu – taborniško urejen prostor s kuhinjo, kjer je pri kuhanju pomagal »profesionalni« kuhar, udeleženci pa so mu pomagali. Tabor se je nahajal ob reki Savinji. Trajal je sedem dni.

Tabor je bil zamišljen in zastavljen kot ekstenzivni del MD. Tim izvajalcev tabora se je formiral iz zainteresiranih prostovoljcev, inštruktorjev MD z vsaj enoletnimi izkušnjami pri tovrstnem programu. Na začetku je bil tabor namenjen le mladostnikom, ki so med šolskim letom obiskovali MD na OŠ in so bili zainteresirani za dodatno ponudbo delavnic v času poletnih počitnic. Kasneje je bil tabor namenjen tako tistim, ki so skozi leto obiskovali MD, kot tudi drugim zainteresiranim mladostnikom.

Ideja tabora in osnovna struktura je bila torej s prvim taborom izoblikovana in realizirana, kasneje pa sta se program in struktura tabora iz leta v leto spreminjala in razvijala v bolj strukturirano in dodelano formo.

– Spremenila se je vsebina delavnic glede na obravnavane teme, predvsem z vzgojno preventivnega vidika. Delavnice na prvih taborih so bile bolj kreativne, gibalne in sproščujoče narave, z manj vsebin izhajajočih iz kategorij razvojnih problemov adolescence. Kasneje so se te prvotne delavnice ohranile kot popoldanske aktivnosti, dopoldanske delavnice pa so postale tematsko bolj fokusirane, intenzivne in
zahtevnejše za udeležence (delavnice izvedene na podoben način kot so delavnice v rednem delu programa MD).
– Vsebina tabora je postala pestrejša in bolj izdelana (v smislu ciljev in metod) glede na določene aktivnosti, ki potekajo skozi cel tabor oz. na vsakem taboru.
– Spremenil se je namen tabora; poleg zabave, druženja, sprostitve, kvalitetnega preživljanja počitniškega časa, ustvarjalnosti ipd., smo želeli še intenzivneje delovati preventivno v okvirih namenov in ciljev h katerim si prizadeva projekt MD.
– Spremenile so se uporabljene metode in tehnike dela. Pri pripravi programa smo jasno določili cilje posamezne dejavnosti ali delavnice in v skladu z njimi metode in tehnike dela.
– Izpopolnila se je evalvacija in analiza tabora.
– Priprave na tabor so postale bolj načrtne in zahtevnejše, kar je bila seveda posledica zgoraj navedenih sprememb.

Tabor se je torej od začetkov v zgodnjih 90-ih nadaljnjih 10 let (kolikor časa se je kontinuirano izvajalo tabore) zelo spreminjal in razvijal. Vendarle pa se je vseskozi ohranjalaosnovna shema tabora, ohranjal pa se je tudi entuziazem, kreativnost in volja do dela z
mladimi pri prostovoljcih – inštruktorjih.

Namen tabora je tako postala krepitev osebnosti in pomoč pri reševanju problemov odraščanja, učenja veščin življenja v skupnosti in skupini, preprečevanja razvijanja odvisnosti (od različnih vrst dovoljenih in prepovedanih drog) in nezaželene odklonskosti pri mladih ter
kvalitetno preživljanje prostega časa. Tabori so temeljili na vrednotah kot so: odgovornost za svoje življenje, avtentičnost, pogum, biti svojstven, tolerantnost, solidarnost, zdravje, neodvisnost idr.

Tabori za osnovnošolce:

1. Mozirje, 16.-23.7.1993: Poskus izgradnje novega modela poletnih taborov za mlade, ki ni samo rekreativni, niti samo delavne ali terapevtski. Dozori prepričanje o potrebi organiziranja tovrstnega tabora za otroke. Tabor je bil namenjen otrokom, ki so obiskovali
MD med letom, udeležilo se ga je 28 otrok.
2. Kozjak, 25.7.-10.8.1994: Tabor je bil namenjen učencem 7. in 8. razredov OŠ, ki so obiskovali MD vsaj eno šolsko leto. Prvič v Domu Škorpijon nad Rušami. Vsi kasnejši tabori na Kozjaku, potekajo v istem domu. Udeležilo se ga je 67 otrok. Nov model v smislu pedagoške preventive s posebnim poudarkom na krepitvi osebnosti, učenju socialnih veščin in razvijanju zdravih življenjskih stilov.
3. Kozjak, 11.7-20.7.1995: Namen je učenje življenjskih vsebin, ki bodo pomagale k uspešnemu soočanju z življenjskimi težavami. Udeležilo se ga je 68 otrok.
4. Kozjak, 8.-17.7.1996 in 18.-27.7.1996: Naslov tabora: »Kvaliteta življenja«, namen je učenje življenjskih vsebin, ki bodo pomagale k uspešnemu soočanju z življenjskimi težavami (toleranca, razumevanje, življenje v naravi, slikanje, oblikovanje …). Udeležencev je bilo
skupno 81.
5. Kozjak, 5.-14.7.1997: Naslov tabora: »Odraščajmo skozi odnose«. Udeležili so se ga lahko le tisti, ki so med letom obiskovali MD. Namen: krepitev osebnosti mladih ter pomoč pri reševanju razvojnih problemov odraščanja ter preprečevanje razvijanja odvisnosti pri mladih.
6. Kozjak, 10.-19.7.1998: Naslov tabora: »Podarimo si srečo!«. Namen: krepitev osebnosti in pomoč pri reševanju problemov odraščanja, učenja veščin življenja v skupnosti in skupini, preprečevanje razvijanja odvisnosti in nezaželene odklonskosti pri mladih ter kvalitetno
preživljanje prostega časa.
7. Kozjak, 12.-21.7.1999: Naslov tabora: »Ali se vrtimo ali se vrtimo«. Namen: krepitev osebnosti in pomoč pri reševanju problemov odraščanja, učenja veščin življenja v skupnosti in skupini, preprečevanje razvijanja odvisnosti in nezaželene odklonskosti pri mladih ter
kvalitetno preživljanje prostega časa.
8. Veržej, 27.6.-6.7.2002: Naslov tabora: »Življenje brez drog – na svetu smo, da sijemo!« Namen: krepitev osebnosti in pomoč pri reševanju problemov odraščanja, učenja veščin življenja v skupnosti in skupini, preprečevanje razvijanja odvisnosti in nezaželene
odklonskosti pri mladih ter kvalitetno preživljanje prostega časa.
9. Veržej, 17.-26.7.2003: Naslov tabora: »Življenje brez drog – na svetu smo, da sijemo!«.
Namen: krepitev osebnosti in pomoč pri reševanju problemov odraščanja, učenja veščin življenja v skupnosti in skupini, preprečevanje razvijanja odvisnosti in nezaželene odklonskosti pri mladih ter kvalitetno preživljanje prostega časa.

Tabori za srednješolce:

Kozjak, 18.-27.7.1996: Naslov tabora: »Kvaliteta življenja«. Udeležilo se ga je 24 dijakov in dijakinj.